Pozabljen ... marsikdo je pozabljen, marsikaj tudi, marsikdo in marsikaj pa nikoli ne bo. In eden njih je pri meni Puhi. Delal mi je družbo slaba dva meseca in se mi usidral v srce s svojo puhasto pojavo, nežnim cviljenjem ali mijavkanjem, z dajanjem "bucev", zvezdic, s poljubčki, z mokrim smrčkom, z igrivim pogledom ... risal mi je nasmeh na obraz, ko se je igral in se prekuceval in delal vse, kar počnejo mačkonarji. In potem mi ga je vzela neozdravljiva bolezen. In sedaj je na drugi strani mavrice, mlad šele pol leta (resnično ne vem, koliko je to v človeških letih, verjetno bi bil star tam nekje 5 let), mnogo prekmalu. Z njim sem bila do predzadnje injekcije. In potem mi je počilo srce. Kdor ima rad živali, me bo razumel. Težko je, ko izgubiš nekoga, ki ti je blizu, pa naj bo to v človeški ali živalski obliki.
Gone but never forgotten.
Za vedno bo v mojem srcu.
Puhi, hvala, ker si mi pustil, da te odpeljem v svoj dom in hvala, ker si mi delal družbo.
P.S.: Ne se kregat prosim, ker fotografija resnično ni današnja, pa vendar ni stara niti še en mesec in današnja ključna beseda se mi zdi popolna za to, da mojega Puhija pokažem širnemu svetu.
